Nepredelane izkušnje iz preteklosti lahko ostajajo prisotne še dolga leta. Pogosto se izražajo prek telesa – kot zakrčenost, kronična napetost ali različni telesni simptomi, med njimi prebavne težave, nespečnost in bolečina. Spremljajo jih lahko občutki nemoči, prestrašenosti ali jeze, razvijejo se lahko tudi izrazitejše duševne stiske, vedenjske težave ali zasvojenosti. Posledice travme se pogosto odražajo tudi v samopodobi ter v načinu, kako smo v odnosih.
Sodobne raziskave pomembno poglabljajo razumevanje travme in spreminjajo pristope k terapevtskemu delu. Posebej učinkoviti so telesno usmerjeni in relacijski terapevtski pristopi, ki posameznika podpirajo pri prepoznavanju in uravnavanju notranjih stanj ter pri razumevanju vzorcev, ki so se oblikovali v zgodnjih odnosih. Takšno delo postopoma vodi do sprememb v doživljanju sebe, v odnosih z drugimi ter v vedenju in presojanju vsakdanjih situacij.
Pri delu s posledicami travme se opiram na sodobna pristopa somatsko doživljanje in nevroafektivni relacijski model, ki podpirata postopno in varno predelovanje bremenilnih izkušenj.
Somatsko doživljanje
»Travma je življenjsko dejstvo. Vendar pa ni nujno, da je hkrati dosmrtna obsodba. Ne samo da je travmo mogoče ozdraviti, temveč je lahko ob ustreznem vodstvu in podpori tudi preobražajoča. Travma ima potencial, da postane pomembna sila za naše psihološko, socialno in duhovno prebujenje ter razvoj.«
— Dr. Peter A. Levine, utemeljitelj somatskega doživljanja
O pristopu
Ob izpostavljenosti situacijam, ki jih zaznamo kot ogrožajoče, se v telesu samodejno aktivira preživetveni odziv – boj, beg ali zamrznitev. Gre za naraven biološki mehanizem, ki nam pomaga preživeti nevarnost. Pri živalih se ta odziv po ogrožajočem dogodku spontano zaključi, pogosto z gibanjem ali tresenjem, kar omogoči ponovno vzpostavitev ravnovesja v živčnem sistemu.
Pri ljudeh pa se preživetveni odziv pogosto ne dovrši. Kadar nevarnosti ne moremo razrešiti ali predelati, lahko visoka stopnja vznemirjenosti ostane “ujeta” v telesu. Posledice travmatičnih izkušenj se zato ne shranjujejo predvsem kot zgodba ali spomin v besedah, temveč kot telesni spomini – v obliki kronične napetosti, otopelosti, notranje vznemirjenosti ali občutka odmaknjenosti od sebe in drugih.
Ta telesno usmerjen, biopsihološki pristop omogoča, da nepredelane odzive postopoma in varno dokončamo, s čimer se živčni sistem razbremeni in ponovno vzpostavi notranje ravnovesje. Oseba, ki je ujeta v kronični strah, tesnobo, razdražljivost, zamrznjenost ali izčrpanost, lahko postopoma znova začuti več varnosti, stabilnosti in notranjega miru.
Pri tem ni potrebno podrobno pripovedovanje o travmatičnih dogodkih. Terapija se osredotoča na zaznavanje telesnih občutkov, čustev, misli, podob ter subtilne telesne signale, ki se pojavljajo v povezavi z obremenjujočo izkušnjo.
Terapija poteka postopno in doziranо, v ritmu, ki ga posameznikov živčni sistem zmore. Proces poteka v varnem terapevtskem odnosu, kjer uglašena prisotnost in spoštovanje meja podpirata regulacijo živčnega sistema ter omogočata nove izkušnje varnosti – tako v telesu kot v odnosu.
Kaj ta pristop podpira:
postopno razreševanje posledic šok travme in drugih obremenjujočih izkušenj,
predelovanje zgodnjih travm, vključno s perinatalnimi izkušnjami,
zmanjševanje kronične napetosti, notranje vznemirjenosti, otopelosti ali zamrznjenosti,
krepitev kapacitete živčnega sistema za regulacijo in soočanje s stresom,
večji občutek notranje varnosti, stabilnosti in prisotnosti v telesu,
postopno vračanje spontanosti, vitalnosti in občutka povezanosti s seboj in drugimi.
Nevroafektivni relacijski model
»Spontano gibanje v vseh nas je k povezanosti in zdravju. Ni važno, kako odmaknjeni in izolirani smo postali, ali kako resno travmo smo doživeli; na najgloblji ravni, prav tako kot se rastlina spontano giblje proti soncu, je v vsakem izmed nas impulz premikanja k povezanosti. Ta impulz je gorivo Nevroafektivnega relacijskega modela.«
— Dr. Laurence Heller, utemeljitelj Nevroafektivnega relacijskega modela
O pristopu
Nevroafektivni relacijski model (NeuroAffective Relational Model, NARM) je celosten, psihodinamičen in telesno usmerjen pristop, namenjen delu s posledicami razvojnih in odnosnih travm, zlasti iz otroštva in adolescence.
Številni čustveni, odnosni in tudi telesni simptomi ne izvirajo zgolj iz posameznih travmatičnih dogodkov, temveč iz nezadovoljenih temeljnih razvojnih potreb ter iz preživetvenih strategij, ki smo jih razvili v okoliščinah zanemarjanja, zlorab, kronične neuglašenosti ali pomanjkanja varnosti. Te strategije – t. i. preživetveni stili – vključujejo mentalne, čustvene, telesne in vedenjske vzorce, ki so nam nekoč pomagali preživeti, v odraslem življenju pa nas pogosto omejujejo v bližini, spontanosti in občutku lastne vrednosti.
NARM se osredotoča predvsem na sedanjost – na to, kako se ti pretekli vzorci danes odražajo v našem doživljanju, odnosih in samopodobi. S postopnim prepoznavanjem in razumevanjem teh vzorcev lahko opuščamo obrambne strategije, ki nam ne služijo več, ter hkrati krepimo zdrave, vitalne in povezane dele sebe.
Terapija podpira razvoj osebnih in odnosnih kapacitet, kot so: občutek varne navezanosti in pripadnosti, avtonomija in avtentičnost, sposobnost postavljanja meja brez pretiranih občutkov krivde, samospoštovanje, ki ne temelji na videzu ali dosežkih, povezanost med čustveno bližino, telesnostjo in seksualnostjo.
Kaj ta pristop podpira:
postopno prepoznavanje in rahljanje omejujočih prepričanj ter identitetnih in odnosnih vzorcev,
predelovanje razvojnih in otroških travm na način, ki ne temelji na ponovnem podoživljanju,
večja notranja stabilnost in kapaciteta za soočanje z življenjskimi izzivi,
večja zmožnost varne povezanosti ob sočasni avtonomiji in avtentičnosti,
krepitev občutka lastne vrednosti, ki ne temelji na prilagajanju ali ugajanju.